To pa ni poklic za ženske #1

To pa ni poklic za ženske

V ZKB Trst Gorica smo konec leta 2024 prejeli Certifikat za enakost spolov, kar je pomembno priznanje našemu prizadevanju za bolj vključujoče delovno okolje. V tem okviru smo oblikovali projekt  »To pa ni poklic za ženske«, s katerim želimo predstaviti zgodbe  žensk, ki so si s svojim znanjem, vztrajnostjo in pogumom utrle pot do vodilnih položajev na področjih, ki še vedno veljajo za pretežno moške.
V današnji družbi so razlike med spoloma še vedno prisotne, številne ženske pa si težko predstavljajo svojo prihodnost na vodilnih položajih. S tem projektom želimo zato predstaviti resnične, avtentične in navdihujoče zgodbe žensk iz našega okolja, ki nosijo jasno sporočilo: vsaki ženski lahko to uspe. 
Projekt ni namenjen le ženskam, temveč tudi moškim, da bi povečali skupno ozaveščenost o pomenu enakosti spolov in raznolikosti na delovnem mestu.
Prvi intervju začenjamo z generalno direktorico naše banke, Emanuelo Bratos. Poleg tega, da je prva ženska direktorica ZKB Trst Gorica je tudi sploh prva direktorica banke znotraj bančne Skupine Cassa Centrale.  

Generalna direktorica banke ZKB Trst Gorica Emanuela Bratos je že na prvi pogled odločna, a sočasno iskreno prijazna oseba, kakor velja za tiste profesionalce, ki se zavedajo vloge vsakega posameznika za uspeh celote. Sredi dopoldneva nas v svoji pisarni sprejme z nasmehom. Na njeni levi, nad računalnikom, velika umetnina Bogdana Groma, na njeni desni veliko okno, ki odpira pogled na vrt, brsteč v pomladnem zelenju. Predhodni miselni vzorci - tako imenovani “bias” - v naših možganih nas že pogojujejo, češ da se po urejenosti in okusno izbranih cvetlicah pozna, da gre za pisarno ženske direktorice. Morda zares. A je pri tem kaj narobe?

Emanuela Bratos, vaša zgodba v tem bančnem inštitutu se je začela leta 1990, ko ste nastopili službo ... kot tajnica.
Da. Po natečaju, ki sem ga opravila na takratni Hranilnici in posojilnici na Opčinah, sem prvič vstopila v banko in so me dodelili tajništvu.
V tajništvu sem bila nekaj let, moja pot se je nato nadaljevala v službi za naložbe. Kmalu zatem sem začela delati na področju kreditov. To področje me je najbolj pritegnilo in sem ga v vseh nadaljnjih letih najbolj spoznala. Več let sem delala tudi v poslovalnicah, torej v komercialni mreži, tudi v vlogi vodje, nakar sem prevzela vodenje takratnega teritorialnega območja Milje, Domjo in Dolina. V letu 2012, takoj po finančni krizi, pa mi je direktor ponudil vodenje službe za neredne kredite. To je bil zame profesionalno najpomembnejši trenutek, kajti te službe banka še ni imela in je bilo torej to delo zame nekako pionirsko. Takrat sem imela dva sodelavca in upravljanje tako pomembnega področja v tistem času je izredno zaznamovalo mojo poklicno pot. Kasneje sem prevzela vodenje celotnega kreditnega oddelka, znotraj katerega sta delovali, tako kot še danes, dve službi, in sicer služba za podeljevanje kreditov in za neredne kredite. 

Kaj ste sanjali takrat, ko ste vstopili v ta bančni inštitut?
Takrat so bili moji cilji čisto drugačni. Nisem pričakovala in si nisem sploh želela delati v banki. A je takratna Hranilnica in posojilnica priredila natečaj. Spominjam se, da nas je bilo okrog 80, in doma so me prepričali, da se ga moram udeležiti, ker pač naša domača banka prireja natečaj. Nasvetu staršev sem sledila, banka pa me je zaposlila skoraj takoj. Uvrstila sem se na drugo mesto, a je prva izbrana oseba ponudbo zavrnila, in tako sem začela delati na banki še zelo mlada.

In kako ste se znašli v vlogi tajnice?
Recimo, da mi na začetku delo ni ležalo in kmalu sem si zaželela  bolj odgovorne funkcije, bližje taki zelo klasični bančni operativi, no.

Pa čeprav je banka ženskega spola, je v naši predstavi bankir običajno moški.
Točno tako. Če pomislimo, naša banka je prvič zaposlila žensko leta 1979, ustanovljena pa je bila leta 1908. Še danes sta  bančni sistem in bančništvo  izrazito moško okolje, zaznamovano z moško prisotnostjo, tako da je še vedno premalo žensk. Sicer, če splošno gledamo, med zaposlenimi jih je še precej, na vodilnih mestih pa je žensk še vedno zelo zelo malo.

Menite, da je na vašo kariero vplival tudi prostor Slovencev v Italiji, ki je sicer omejen, a prav zato, ker je manjši, se mogoče manj gleda na to, ali je sposoben kandidat moški ali ženska?
Menim, da je bilo v mojem primeru ključno delo, ki sem ga opravila s sodelavci v tistem kriznem trenutku, kateremu je potem sledilo tudi težko obdobje banke same. V tistem obdobju sem se – ne vem, ali je bilo to naključno ali ne – znašla na strateškem mestu, kjer pa sem imela možnost – in to je bila izbira, ki sem jo opravila takrat – da se postavim v igro in s svojim delom nudim banki to, kar je v tistem trenutku potrebovala, ali pa da se temu enostavno in zlahka odpovem. Takrat sem izbrala, da bom stopila korak naprej. Mislim, da je bil to ključni trenutek, ker mi je uspelo dokazati, tudi sami sebi, v enem najtemnejših obdobij naše ustanove, da z vztrajnostjo in požrtvovalnostjo je možno najti izhod.
Kar zadeva slovensko okolje v Italiji, pa naj poudarim, da je postopek za napredovanje v naši banki  isti, kakor v vseh ostalih – moje imenovanje na mesto generalne direktorice je moralo najprej potrditi vodstvo Skupine Cassa Centrale, nato pa še Evropska centralna banka. Skozi ta postopek je šla moja direktorska kandidatura dvakrat – najprej za pogodbo za določen čas, nato pa še za tisto za nedoločen. To ni zgolj formalnost.

V družbi sicer velja splošno prepričanje, da so moški primernejši voditelji od žensk.
To sem na lastna ušesa večkrat slišala. Recimo, da je neprimerno, da banka ima na vodilnem mestu žensko. Jasno, da se s tem ne strinjam.  Od vedno verjamem v kakovost posameznika, ne glede na spol. Mislim pa, da v ključnih trenutkih pridejo na dan določene osebne in karakterne značilnosti, ki niso vezane na izobrazbo in izkušnje, ampak so ključne za to, da nekdo  pride na površje in naredi korak naprej. Mislim recimo na pogum, značilnost, ki je na splošno ne pripisujejo ženskam. Jaz pa sem prepričana, da je ravno obratno: ženska je po svoji naravi nagnjena k temu, da nase prevzema težka bremena in naloge, za katere je potrebnega veliko poguma. V mojem primeru je bilo to ključnega pomena. Če se vrnem k tistemu kriznemu obdobju banke, marsikdo ni bil pripravljen prevzeti tolikšnega bremena, jaz pa sem bila pripravljena, pa čeprav bi lahko ostala v svoji coni udobja, spala mirne noči in bi se ukvarjala z enostavnejšimi zadolžitvami.

Saj že vemo, kateri je odgovor, a naj vseeno vprašam: kako se je izšla ta vaša drzna odločitev?
Mislim, da je bila ta odločitev ključna in mi je omogočila, da sem danes na tem položaju. 

Imenovali so vas namreč najprej za namestnico direktorja, leta 2019, torej 111 let po ustanovitvi banke, pa za direktorico.
Tako. Sicer po tistem obdobju je prišlo še do združitve z Zadružno banko Doberdob-Sovodnje. To je bil izredno pomemben trenutek za razvoj naše banke.Kot vodja kreditnega oddelka sem bila v tesnem stiku z vodstvom, kar je nekaj čisto običajnega, saj je to eno najpomembnejših področij našega poslovanja. Na položaj namestnice direktorja sem stopila šele eno leto pred imenovanjem na direktorsko mesto, to je bilo julija 2018. Tako da je bila moja izkušnja v vodstvu banke razmeroma kratka. Če se primerjam s sodelavci iz drugih bank, ki zasedajo to mesto več let, v katerih se ta vloga nadgrajuje vse do trenutka prevzema direktorskega mesta, je bila moja pot v primerjavi z njihovimi zelo kratka.

Bil je to tudi trenutek, ko se je, tedaj že ZKB Trst Gorica, vključila v Skupino Cassa Centrale Banca. V tej Skupini pa ste vi bili prva direktorica.
Da, naša bančna Skupina je bila ustanovljena v začetku leta 2019. Do mojega imenovanja pa je prišlo avgusta istega leta. Tako da se je moja pot v tej vlogi začela dejansko s samim nastankom bančne Skupine.

Kako so to sprejeli?
Kot rečeno, je morala moje imenovanje najprej potrditi Skupina Cassa Centrale, in občutila sem, da je bil to za Skupino pomemben mejnik. Spomnim se, da sem bila v prvih dneh mojega imenovanja na poslovnem srečanju v Bologni in pred občinstvom, pred celotnim vodstvom vseh bank, ki jih je bilo takrat v Skupini preko 100, me je predsednik Giorgio Fracalossi povabil, naj vstanem, in me je počastil v dvorani pred velikim številom predstavnikov ostalih bank ter s ponosom povedal, da tudi Skupina Cassa Centrale končno ima prvo direktorico. Tega trenutka se z veseljem spominjam še danes. 

Čeprav to niso bile vaše sanje, so se leta 2019 uresničile sanje vsakega starša iz prejšnjega stoletja: da bo sin direktor banke, poročen z umetnico. Pri vas doma pa je malo različno, kajne?
Smeh. Točno tako, pri nas je povsem obratno, moje sanje so bile resnično drugačne, želela sem si samostojnega poklica, življenje me je potem privedlo do drugih izbir. Danes sem seveda popolnoma zadovoljna s svojo življenjsko potjo.

Če lahko povemo, ste poročena z glasbenikom, med drugim zelo uspešnim, a sta vajini vlogi mogoče obratno od tega, kar bi družba pričakovala, morda tudi danes?
Tudi danes. Ravno ta najina različnost, ker delujeva na povsem različnih področjih, ki nimata skoraj nič skupnega, se je pogosto izkazala za rešilno, še posebno v težkih trenutkih. Domače okolje me postavi v povsem različno situacijo od službene. Če bi tudi doma čutila isto vzdušje, ki me več ur dnevno spremlja v službi, bi potrebovala več časa za razbremenitev. Tako pa mi doma uspe preklopiti, saj vstopim v čisto  drugačno dimenzijo. Z leti sem se vse bolj prepričala, da je to ključ za notranjo umirjenost in ravnovesje. Je morda neobičajno, a prav zaradi tega toliko popolnejše.

Ste tudi mati. Kako je trenutek materinstva – lahko bi rekli, da je to trenutek, ko se ženska vpraša, kam je prišla in kam bi še rada prišla – vplival na vas, je bil prelomen  – ne nujno v negativnem smislu?
Glejte, materinstvo je bil najintenzivnejši in najlepši trenutek v mojem življenju, ki me je zelo spremenil.  Mislim, da to velja za vsako žensko. Moram priznati, da se nikoli nisem znašla pred odločitvijo ali družina ali delo. Tega vprašanja si nisem niti enkrat postavila. Mogoče, ker v družini nisem nikoli imela ovir. Vedno sem imela polno podporo, tudi v trenutkih, ko je morda bilo težko sprejeti nekatere odločitve. Vedno so spoštovali moje delo in izbire. Priznam, da, ko je bila moja hčerka še zelo majhna, sem dolgo obdobje delala s polovičnim delovnim urnikom, ker v tistem trenutku mi je bilo pomembno, da čim več časa namenim svoji hčerki. Nikoli pa nisem verjela, da je časovni faktor bistven. Vedno sem bila prepričana, da je kakovost časa pomembna in še posebej vzor, ki ga lahko mama in oče posredujeta otroku. Sledim vodilu: “Besede mičejo, vzori vlečejo”, in to velja še predvsem pri vlogi staršev. 

Ste torej postali svetel zgled za svojo hčer in mogoče ne samo za njo.
To pa je treba njo vprašati. Smeh. Kar me vedno spremlja in na čemer tudi ves čas poskušam delati, je želja, da bi bila – če že ne vzor – vsaj navdih in spodbuda ženskam, ki delajo. Predvsem svojim sodelavkam, ženskam v kolektivu Zadružne kraške banke Trst Gorica, pa tudi širše za tiste ženske, ki so v dvomu in se sprašujejo, ali zmorejo, ali pa nimajo doma take podpore, kot sem jo imela sama. Zato si želim, da bi ženska, ki me opazuje in pozna mojo zgodbo, lahko pomislila, če nekomu uspeva, če nekomu je uspelo, mogoče lahko uspe tudi meni. Tako da, poleg velike odgovornosti, ki jo čutim zaradi svoje vloge v banki, ob tem čutim še to odgovornost, da delo opravim na čim boljši način ravno zaradi tega, ker je lahko zgled nekomu drugemu.

Se strinjate s trditvijo, da so včasih prav ženske največja ovira za druge ženske v službenem okolju?
Prepričana sem, da je vsaka ženska sama sebi največja ovira za svoje napredovanje.

Zakaj?
Zato ker se zelo zlahka skrivamo za različnimi izgovori. V vseh teh letih sem recimo opazila, da ženska, ko potrebuje kakšno uro ali dve odsotnosti, čuti potrebo, da se opraviči. Rabim dve uri, ker... Ker grem po otroka v vrtec, ker imam zdravniški pregled, ker je prireditev v šoli. Vedno bo povedala razlog za odsotnost, ki je običjano povezan z družinskim življenjem.  Moški tega običajno ne počnejo. Tudi oni gredo po otroke ali k zdravniku, ampak tega ne razlagajo. Tako se ustvarja prepričanje, da so družinske obveznosti v domeni žensk in zato so te manj primerne za vodilne položaje ali bolj odgovorne naloge. K sreči se to danes spreminja, saj vedno več očetov aktivno sodeluje pri vzgoji otrok.  Zato bi morale tudi ženske nehati si same nalagati vsa bremena, ki jih lahko enostavno delijo z drugimi. Je pa res, da je enakopravnost še vedno zelo oddaljen cilj. Prebrala sem, da bo za to potrebnih še 130 let. 

Da mogoče same ženske ovirajo napredovanje drugih žensk na delovnem mestu, je mogoče tudi res. Ženska mora danes vložiti veliko več truda od moškega, da pride do določenega položaja. Zato se ji v podzavesti utrdi prepričanje, da mora tako veljati za vsako žensko. To pa ni pravično in niti pravilno.

V teh šestih letih, odkar ste direktorica banke: koliko krat so vas vprašali, kje je direktor, koliko krat ste bila edina ženska v sejni dvorani samih moških?
To, da sem bila edina ženska v dvorani samih moških – in to na stotine ljudi – se mi je zgodilo večkrat. Še preden sem stopila na to mesto, kot vodja kreditnega oddelka in potem kot namestnica direktorja, se mi je dogajalo, da sem bila edina ženska v dvorani, ali mogoče je bila še kaka sodelavka z mano. Tako da v tistem trenutku sem se začela o tem spraševati oziroma sem občutila to posebnost. Da me kdo vpraša, ali naj me imenujejo direktorica ali direktor, to se dogaja zelo pogosto.

Kaj imate raje?
Vedno ženski spol. 

Vodstvo ZKB Trst Gorica poleg vas sestavljata še dva namestnika  direktorice.
Da, tako je. Danes imam dva namestnika, izredna sodelavca, s katerima sodelujemo zelo dobro, in sem prepričana, da je to velika dodana vrednost za našo ustanovo: da se lahko na samem vrhu usklajujeta ženski in moški pogled, ki sta, jasno, različna, vendar omogočata, da so odločitve boljše in popolnejše.

Katero je najneumnejše vprašanje, ki so vam ga postavili, odkar ste direktorica?
Takoj po imenovanju me je sodelavec vprašal, kako je to sprejel moj mož in ali je sploh s tem zadovoljen.

In kako je to sprejel?
Kot rečeno, moj mož me je vedno izredno podpiral.

Omenili sva že predsodke, ki jih imajo ženske do samih sebe. Ste se kdaj obremenjevali s tem, češ da mogoče nisem prava oseba za to mesto, zakaj sem tukaj, mogoče nisem dovolj sposobna ...
Vsak dan. Še danes. Se nasmehne. Mislim, da je to zelo značilno za ženske. Družba na to ni pripravljena -  po tisočletjih, ko so bili moški na vodilnih položajih, je navajena na njihov način vodenja. Obstaja pa tudi drug, bolj vključujoč način, ki je značilen za ženski spol. Gre za pristop, pri katerem  prevladuje umirjenost, premišljenost, vključevanje drugih v proces odločanja. Prepričana sem, da to je bolj “zdrav” način odločanja, ker vključuje več vidikov. Teh pristopov je danes še vedno premalo, zato jih družba pogosto ne prepozna. To zbega tudi same ženske, ki se znajdejo na vodilnem položaju. Obkrožene so namreč z drugačnimi vzroci vodenja, zato se začnejo spraševati, ali je njihov način pravilen. Ključ je najbrž v tem, da bi moralo biti več žensk na vodilnih položajih in da bi same nato začele razvijati svoj stil vodenja, ki ni nujno podoben moškemu, a je prav tako učinkovit.  Pri meni je bil prav gotovo prelomen trenutek, ko sem začela sama sebi priznavati določene značilnosti in vrednost.

 
Nekoč mogoče niste sanjali, da boste postali direktorica, kaj pa sanjate danes, ko ste direktorica?
Mogoče ... več kreativnosti. Tu mislim predvsem na umetnost. Umetnost me zelo privlači, čeprav nisem izvedenka na tem področju. V umetnosti so v ospredju občutki, torej tista neracionalna komponenta, na katero včasih pozabimo in predvsem pozabimo, kako je pomembna. Umetnost nas lahko nauči marsikaj in nam pomaga pri tem, da na svet gledamo drugače. 

Kaj bi torej svetovali mladi ženski, ki se odloča za kariero, kot je vaša?
Predvsem naj zaupa v svoje sposobnosti in v vsako izbiro naj vloži dobro mero poguma. Ko pogledam nazaj, se zavedam, da so bile ključne ravno tiste prelomnice, ko sem si upala narediti korak naprej. Mislim, da to velja za vse, ne samo za ženske. Vsak izmed nas se v življenju večkrat znajde pred pomembnimi odločitvami – nekaterimi večjimi, drugimi manjšimi. Pred vsako izbiro pa imamo dve možnosti: izbrati lažjo, bolj »udobno« in varno pot ali pa se odločimo za zahtevnejšo, ki od nas terja trud, nova znanja in izkušnje. Če smo tedaj pogumni, nas to vodi v spremembo, a to ni preprosto. Večkrat pri ženskah, tudi pri nekaterih svojih sodelavkah, opažam, da raje ostanejo, tam kjer so. To je človeško in povsem razumljivo.  A morda je za žensko še toliko pomembnejše, da si upa narediti korak dlje. Vsaka takšna odločitev namreč odpira vrata tudi drugim. 

Avtorica: Valentina Oblak