To pa ni poklic za ženske #2

To pa ni poklic za ženske

V ZKB Trst Gorica smo konec leta 2024 prejeli Certifikat za enakost spolov, kar je pomembno priznanje našemu prizadevanju za bolj vključujoče delovno okolje. V tem okviru smo oblikovali projekt  »To pa ni poklic za ženske«, s katerim želimo predstaviti zgodbe  žensk, ki so si s svojim znanjem, vztrajnostjo in pogumom utrle pot do vodilnih položajev na področjih, ki še vedno veljajo za pretežno moške.
V današnji družbi so razlike med spoloma še vedno prisotne, številne ženske pa si težko predstavljajo svojo prihodnost na vodilnih položajih. S tem projektom želimo zato predstaviti resnične, avtentične in navdihujoče zgodbe žensk iz našega okolja, ki nosijo jasno sporočilo: vsaki ženski lahko to uspe. 
Projekt ni namenjen le ženskam, temveč tudi moškim, da bi povečali skupno ozaveščenost o pomenu enakosti spolov in raznolikosti na delovnem mestu.

Petra Grassi je hkrati topla in neposredno odkrita ženska – takoj začuti človeka pred seboj in mu jasno pokaže, kaj od njega pričakuje. Prav ta kontrast med njeno mehkobo in filigransko natančnostjo morda najbolj prevzame njene pevce. Zavedna Slovenka, ki ne zanika vpliva italijanske kulture in okolja, v katerem živi, deluje in ustvarja, prihaja iz vasi Slivno na Krasu – kraja, ki se zdi kot brezčasen otok, trdno zasidran v svoji identiteti. Srečamo jo prav tam, v toplem, sončnem zgodnje jesenskem jutru, ko burja boža Kras in pogled sega vse do morja. »Včasih od tu vidimo celo trg Svetega Marka,« pove dirigentka, ki je še pred štiridesetim letom dosegla izjemne uspehe doma in v tujini. Leta 2019 je na mednarodnem tekmovanju World Choral Conducting Competition v Hong Kongu prejela nagrado za najboljšo dirigentko po izboru zbora.
Petra Grassi je svojo glasbeno pot začela kot pianistka na Glasbeni matici, diplomirala je iz klavirja in glasbene pedagogike na konservatoriju v Trstu, kasneje pa je na konservatoriju v Trentu diplomirala iz zborovskega dirigiranja, kjer je danes zaposlena kot redna profesorica. Kot dirigentka je osvojila številne mednarodne nagrade, sodelovala z zbori v Sloveniji, Italiji in širše po Evropi ter kot gostujoča dirigentka vodila tudi Zbor Slovenske filharmonije. Je članica umetniškega odbora italijanske zveze FENIARCO in evropskega združenja poklicnih evropskih zborov TENSO.
»Kamorkoli grem, vedno povem, da sem Slovenka,« pove s ponosom. Ljubezen do slovenskega prostora v Italiji se zrcali v vsaki njeni besedi. Sprejme nas v kotičku, kjer za njo stoji star klavir – »lep je, a ni popolnoma uglašen,« se nasmehne – in ob njem ikona, delo umetnika Jožeta Pohlena. »Bil je prijatelj moževega deda. Pravoslavna kultura mi je zelo blizu,« doda in pogleda proti sliki s toplino, ki jo spremlja skozi ves pogovor – toplino do družine, kulture in sveta.

Kateri je bil prelomen trenutek v vaši karieri, ki vas je pripeljal do tja, kjer ste danes?
»Prelomen trenutek je bil, ko sem stopila iz slovenskega prostora in kot pevka postala članica italijanskega nacionalnega zbora, ki sem ga kasneje prevzela kot dirigentka. Pri 31 letih sem postala njegova najmlajša dirigentka – in šele druga ženska v zgodovini. Takrat sem prvič začutila, da me ljudje jemljejo resno kot glasbenico, da prepoznavajo kakovost mojega dela, ne glede na narodnost in spol. V Sloveniji je to samoumevno, v Italiji pa je bila to velika prelomnica.«

Danes ste ena najbolj uveljavljenih zborovskih dirigentk v Sloveniji, Italiji in širše po Evropi, svoj uspeh pa ste potrdili tudi na svetovni ravni. Ste ena redkih žensk, ki na tem področju poučuje na univerzi.
»Da, v Italiji nas je res le nekaj. Dirigiranje, bodisi orkestrsko kot zborovsko, je še vedno področje, kjer prevladujejo moški. V Sloveniji je drugače – tam je več dirigentk in okolje je bolj odprto. Na primer: v finalu tekmovanja za zborovske dirigente v Ljubljani smo bile tri ženske. V Italiji pa sem pogosto edina. Za menoj še ni bilo ženske, ki bi ji uspelo prodreti na evropsko raven.
Kar zadeva poučevanje na univerzitetni ravni, v moji stroki – zborovskem dirigiranju in kompoziciji – smo trenutno tri ženske, ki smo zmagale na natečajih. Jaz sem edina, ki je bila zaposlena v zadnjih dvajsetih letih. K sreči se v Italiji stvari počasi spreminjajo, tudi zaradi pravil, ki zahtevajo večjo prisotnost žensk v strokovnih komisijah. A še vedno obstaja starejša generacija, ki meni, da ženskam manjka karizme. Potem pa stopiš pred zbor, začneš vajo – in dvomov ni več. Prepričaš s stroko in osebnostjo.« 
To velja za vodilna mesta na splošno – in še posebej za dirigiranje.
»Seveda mora biti oseba, ki vodi skupino ljudi, karizmatična, prepričljiva, imeti mora govorne in psihološke sposobnosti – vendar to ni vezano na spol, temveč na značaj.
Pri mlajših generacijah opažam, da moški želijo sodelovati z ženskami. V svojem zboru imam veliko intelektualcev iz vse Italije, ki pravijo, da želijo delati z žensko dirigentko, ki obvlada svoje delo – teh je malo. Karizma je prirojena. Ženske pa znamo hkrati uravnavati različne značaje – to nam je dano že po naravi, saj rodimo, skrbimo za družino. Znamo ustvariti lepo okolje in se postaviti, ko je treba. Morda smo manj konfliktne, ker smo vajene uravnavati »majhne celice«, kakršna je družina.«

Mislite, da je mogoče razlikovati, če zbor vodi moška ali ženska roka? 
»Ne. Če si dober, si dober. A predsodki še obstajajo. Spomnim se svojega prvega koncerta z italijanskim nacionalnim zborom. Bila sva dva dirigenta – moški in jaz, približno iste starosti. Snemali smo za RAI Radio 3 in ko so naju videli, so mislili, da sem njegova asistentka. Intervju so najprej dodelili njemu. Po koncertu pa so prišli k meni, me prosili za pogovor in me povabili v Rim. Torej, razlike v zvoku ali vodenju ni, razlika je v predsodkih. Takrat me je zabolelo, saj so samoumevno mislili, da sem asistentka, ki upeva zbor, medtem ko bo on dirigiral. Problem pa ni bil le, da sem ženska, ampak tudi, da sem bila mlada – 30 let. Na italijanski profesionalni ravni je bilo neobičajno imeti žensko dirigentko in še tako mlado. Mlada in ženska – dvojna oznaka. Po tolikih letih me tisti novinar še vedno spremlja na profesionalni poti.«

Kakšno vlogo ima jezik pri dojemanju žensk v vašem poklicu, v katerem je moški direktor, dirigent, maestro in se mogoče ženski izrazi šele zdaj počasneje in s težavo uveljavljajo?
»V Italiji je to še vedno politično vprašanje. Levica spodbuja uporabo ženskih oblik – maestra, direttrice. Nekatere kolegice,  ki tudi javno izpostavljajo bolj desničarsko mišljenje, vztrajajo pri moških oblikah, kot je direttore. Meni se zdi samoumevno, da uporabljam žensko obliko, da bom pač direttrice, maestra, direktorica in dirigentka. To ni politična odločitev, ampak izraz spoštovanja do identitete. V Sloveniji je to naravno – nikoli se ne postavi dvom, da bi žensko imenovali ‘dirigent’. V Italiji pa me vsakič vprašajo, kateri naziv naj uporabijo«. 

Mislite, da je svet zborovskega dirigiranja bolj naklonjen moškim ambicijam? Torej, da si moški lahko dovolijo več ambicioznosti in da si že od malih nog želijo določenih dosežkov bolj kot ženske? 
»Da. V glasbenem svetu ženske pogosto najdemo v vlogi pedagoginj. V profesionalnem svetu pa jih je manj. Deloma zaradi družinskih pričakovanj – tudi pri meni so sprva mislili, da bom učila na lokalni ravni in se tam ustavila. Ko sem rekla, da si želim delati v  profesionalnem svetu, so rekli: “To je težko za mlado žensko.” A ko so videli, da je mogoče, se je odprl svet in dejansko je to dokaz, da tudi iz majhnega, lokalnega okolja, se lahko razvije umetnik, ki se uveljavi na evropski ravni. 
Danes k meni prihaja veliko mladih dirigentk – meni je to v čast, da pridejo študirat iz cele Italije k meni, ker želijo slediti mojim stopinjam. Mlada ženska potrebuje zgled. Žal pa v italijanskem okolju še vedno srečujemo moške ‘guruje’, ki izkoriščajo svoj položaj. V italijanskem zborovskem okolju imamo nekatere moške zglede, o katerih bom zelo elegantno rekla, da mi gre na bruhanje, kako se obnašajo do žensk (že na meji spolnih uslug) oziroma kako jih izkoriščajo, saj se v glasbenem svetu veliko »igra« na tej moški karizmi in si dovolijo, da se jih recimo tudi fizično dotikajo, ker so pač »il maestro, il maestro!«.
Zato menim, da potrebujemo ženske, ki pokažemo, da je mogoče biti vrhunska umetnica, partnerka in mati – brez kompromisov. Imam tudi veliko študentov, fantov, ki pridejo k meni, ker razumejo, da jih ženska lahko nauči nečesa drugega –  tudi spoštovanja. To v moji stroki pogosto manjka. Kot študentka sem videla veliko manipulacij s strani moških dirigentov do pevk, tudi do pevcev, a predvsem do deklet. Zato sem si želela, da bi začrtala novo smer in k sreči je veliko zanimanja po novem pogledu in razvoju.«

Opažate v tem smislu razlike med Italijo in Slovenijo?
»V Sloveniji težav z enakopravnostjo nikoli nisem občutila, čeprav večkrat slišimo, da se kariera žensk po rojstvu otrok ustavi. V Italiji pa so stvari drugačne – med osmimi umetniškimi vodji v državni zborovski federaciji sva le dve ženski, od tega sem edina, ki deluje na umetniškem področju, moja kolegica pa je zadolžena za pedagoško plat. 
Po Evropi so razlike velike. Bila sem recimo v Madridu, na velikem evropskem simpoziju o vlogi žensk v dirigentskem svetu. Ugotovili smo, da na severu (Švedska, Finska) so to vprašanje že zdavnaj rešili, v Nemčiji in Italiji pa se še vedno borimo. Slovenija je kulturno zelo napredna – tam so stvari samoumevne, zato sem zelo hvaležna, da delam tudi tam. V Italiji se šele učimo o tem govoriti, a pomembno je, da se pogovarjamo. Mladi, s katerimi delam, so odprti, razgledani, pogosto največji feministi. Zato tako veliko vlagam v to. Tudi na univerzitetni stopnji se, poleg partiture, veliko pogovarjamo o teh temah in potem se mi zdi, da doživijo tudi partituro na drugačen način. Tudi recimo kontekst ženskih skladateljic.
Tudi teh je v Italiji še vedno malo – kar je na severu Evrope že preteklost. V italijanski zvezi FENIARCO si prizadevam za več žensk v žirijah tekmovanj. V Sloveniji je to že samoumevno, v Italiji pa izjema. Sicer pa je zanimivo, da dobivam veliko podpore s strani moških. K sreči nismo več same, podpirajo nas, in to zelo razgledani moški, večinoma taki, ki so se izobraževali izven Italije.«

Tudi sami ste začeli s študijem klavirja in potem iz tega prešli v dirigiranje. Kdaj ste sami začutili, da ste lahko ambiciozni?
»Vedno sem čutila, da želim več. Že na Glasbeni matici sem si konstantno želela novosti in razvoja. Hvaležna sem, da me je ta institucija vzgajala in še danes delujem znotraj nje. Ko sem prišla na konservatorij, sem spoznala maestra – svojega življenjskega učitelja, ki mi je dobesedno odprl oči in spremenil pogled. To je bilo zame ključno. Rekla sem si: ‘Želim biti kot maestro Bellon.’ Danes pravi, da sem ga že presegla na vseh nivojih. Ključno je torej, da srečaš prave ljudi, sploh, ko si zelo mlad – take, ki ti odprejo pogled na umetnost in življenje. Ambicija je po mojem radovednost. Če si obkrožen z ljudmi, ki stremijo k več, se ambicija prebudi. Zato se še danes obkrožam z zanimivimi ljudmi.«

Kaj bi želeli sporočiti mladim dirigentkam?
»Naj iščejo ženske vzornice. Sama jih v Italiji nisem imela – našla sem jih v Sloveniji, kjer so bile dirigentke zame pravi navdih. Če bi odraščala samo v Italiji, verjetno ne bi bila to, kar sem danes. Svojo idejo o ženski dirigentki sem si morala sama oblikovati. Danes si želim biti zgled mladim dekletom, ki prihajajo k meni študirat. Pomembno je, da razumejo: uspeh in poštenje se ne izključujeta.
Na žalost v Italiji še vedno obstajajo močni, toksični moški liki, t. i. ‘maestri’, ki zlorabljajo svoj položaj in imajo za sabo dekleta, ki jim sledijo in jih častijo kot bogove. Zato sem si želela začrtati novo smer – pokazati, da si lahko uspešen brez tega sveta mačizma. Če bi se rodila samo v italijanskem okolju, verjetno danes ne bi bila to, kar sem, ker v Italiji zame ni bilo zgledov, Slovenija pa mi jih je dala. Imamo srečo, da živimo med tema kulturama.«

Danes ste med najvidnejšimi dirigentkami v Italiji in Sloveniji – torej nosite odgovornost in vpliv dveh kulturnih okolij. Kako sta slovenska in italijanska stvarnost vplivali na vašo kariero? 
»Vedno poudarim, da sem Slovenka, čeprav živim in delujem (tudi) v Italiji. Predstavljam obe kulturi – in to me bogati. Za italijansko zborovsko stvarnost je to težko razumljivo. Slovenci pa s tem nimajo težav. Slovensko zborovstvo je svetovno priznano, italijansko pa se hitro razvija, ker se mladi veliko izobražujejo, tudi izven italijanskih meja. Moje študente podpiram, naj gredo študirat v tujino in naj se potem vrnejo. Moja naloga je, da izmenjujem dobre prakse med obema prostoroma in prinašam svež veter domov. V Italiji so še prisotni stari vzorci, ostaja zakoreninjena v nekih kalupih iz 19. stoletja, a prav zato je pomembno, da o tem govorimo. Tudi na vajah z mladimi intelektualci, pevci so te tematike na dnevnem redu: tematika ženske, narodnosti, tudi istospolnih usmeritev. Recimo mojim istospolnim pevcem, so zelo blizu ženske teme, a tudi teme manjšin.

Deloma ste že odgovorili, ko ste omenili situacijo ženskih dirigentk v Sloveniji. Kaj mislite na to, ko rečejo »družina ali kariera« – je zares potrebno izbrati?
Trenutno to vprašanje tudi sama živim. Mislim, da se da vse združiti, ampak moraš imeti partnerja oziroma partnerko, ki te podpira in si želi družinsko stvarnost deliti s tabo. Se nikakor ne strinjam z miselnostjo, da mora ženska biti doma, ker je edina, ki lahko skrbi za otroka, edina, ki lahko skrbi za hišo. Izbrala sem partnerja, ki razume moje delo, in obratno, ker tudi moj mož ima podobno kariero kot jaz v drugem umetniškem prostoru.  Pomembno je, da se pri tem počutiva enakopravna, da se ženska čuti enakovredna moškemu tudi v družinskih izbirah. Ženska, ki rodi, je močnejša – to izkustvo ti spremeni pogled na svet, delo, odnose. Res je, časa je manj, zato izbiraš bolj premišljeno, a tudi bolj iskreno do samega sebe. 
Če bi vaše življenje pripovedovalo zgodbo – kakšno sporočilo bi nosilo, kaj se lahko drugi od tega naučijo?
»V glasbenem svetu še vedno prevladuje podoba karizmatičnega ‘maestra’, ki ima vpliv zato, ker je moški. A verjamem, da prihaja čas, ko bodo ljudje vstali, ker bo na oder stopila maestra. To je moj cilj – da glasba in umetnost postaneta prostor, kjer spol ne določa talenta. Prihaja nova generacija, ki to že razume – in čaka, da na oder stopi maestra.«

Avtorica: Valentina Oblak